Porečni pokrajinski muzej ali Poreč je muzej, ki je podedoval dva prejšnja muzeja: Pokrajinski arheološki muzej Istre, ki je bil ustanovljen leta 1884, in Mestni umetnostnozgodovinski muzej, ustanovljen leta 1926.
Njihove muzejske zbirke so vključene v današnji muzej. Ta sklad se od leta 1952 nahaja v baročni palači družine Sinčić. Muzej skrbi za več stavb in najdišč kulturnega in zgodovinskega pomena v mestu Poreč in na širšem območju Poreča.
Osnovna naloga muzeja je zbiranje, ohranjanje in raziskovanje civilizacijskih in kulturnih dobrin Poreča in Poreča. Muzej s svojim strokovnim in znanstvenim delom javnosti predstavlja dragocene zgodovinske trenutke.
Poreški muzej je postal mestni muzej, puljski muzej pa je dvignjen na pokrajinsko raven. Po letih pavze je bil 6. junija 1926 uradno odprt Mestni umetnostnozgodovinski muzej Poreč. Ranieri Mario Cossar je imenovan za direktorja.
Institucija je delovala do kapitulacije Italije, do datuma 29. septembra 1943, ko je izbruhnil požar, ki je uničil večino strukture.
Muzej je bil ponovno odprt leta 1952 v baročni palači Sinčić v Dekumanusovi ulici pod številko 9. Ustanovitev in delovanje nekdanjega okrožnega muzeja Poreč, danes pa Pokrajinskega muzeja Poreč, je povezano z delom A. Šonja. Tri desetletja je sistematično zbiral predmete, ki predstavljajo večji del današnje muzejske razstave.
V lapidariju na dvorišču muzeja so na ogled heraldični predmeti, artefakti, deli sakralnih ali posvetnih arhitekturnih predmetov in kamniti spomeniki. V pritličju palače Sinčić je lapidarij s starodavnimi kamnitimi spomeniki, reprezentativni primerki prazgodovinske zbirke. V stranskih sobah prvega nadstropja je zbirka starin, v kateri so večinoma kamniti, keramični, stekleni in kovinski predmeti, najdeni na območju Poreča.
V muzejski zbirki izstopata dva portreta (moški in ženski) in marmornat trup boginje Diane v svoji edinstveni plastični zasnovi. Portreti izvirajo iz 17. in 18. stoletja, nahajajo se v bivalnem prostoru prvega nadstropja in pripadajo članom koprske plemiške družine Carli.
Velika osrednja plošča je zgodovinska kopija Zadnje večerje Palme Mlajše, ki je prvotno na škofiji. V prvem nadstropju sta tudi dva sklopa pohištva znanih poreških plemiških družin Vergottini in Polesini.
Na salonih v prvem in drugem nadstropju so skrinje dotikov bogatih poreških družin, v slogu pa jih je mogoče zaslediti od renesanse do historizma. Na vzhodni steni salona, v drugem nadstropju, sta še dve veliki platni in genealoško drevo, ki pripada družini Carli. V drugem nadstropju so portreti članov družine Facchinetti iz 19. stoletja. V salonu so tudi poznobaročni stoli škofije, ki imajo veliko umetniško vrednost. V poznejši sobi v istem nadstropju so poznoantične in srednjeveške zbirke, kronološko pa so prikazani deli poznoantičnega (zgodnjekrščanskega) in srednjeveškega cerkvenega pohištva ter pokopališka arhitektura iz obdobja od 4. do 16. stoletja. V istem nadstropju je spominska knjižnica, nameščena v verodostojnih knjižničnih omarah iz začetka 20. stoletja. Knjižnice so bile v veliki meri zbrane z donacijami treh vidnih osebnosti, in sicer plemičev Gian Stefan Carli in Nicolo de Vergottini ter kanonika Pietra Radoicovich.
Knjige redkosti v muzejskih prostorih segajo od 16-19. stoletja. Stalna etnografska razstava iz muzejskega gradiva se nahaja v romanski hiši iz 12. stoletja na trgu Marafor.
Njihove muzejske zbirke so vključene v današnji muzej. Ta sklad se od leta 1952 nahaja v baročni palači družine Sinčić. Muzej skrbi za več stavb in najdišč kulturnega in zgodovinskega pomena v mestu Poreč in na širšem območju Poreča.
Osnovna naloga muzeja je zbiranje, ohranjanje in raziskovanje civilizacijskih in kulturnih dobrin Poreča in Poreča. Muzej s svojim strokovnim in znanstvenim delom javnosti predstavlja dragocene zgodovinske trenutke.
Poreški muzej je postal mestni muzej, puljski muzej pa je dvignjen na pokrajinsko raven. Po letih pavze je bil 6. junija 1926 uradno odprt Mestni umetnostnozgodovinski muzej Poreč. Ranieri Mario Cossar je imenovan za direktorja.
Institucija je delovala do kapitulacije Italije, do datuma 29. septembra 1943, ko je izbruhnil požar, ki je uničil večino strukture.
Muzej je bil ponovno odprt leta 1952 v baročni palači Sinčić v Dekumanusovi ulici pod številko 9. Ustanovitev in delovanje nekdanjega okrožnega muzeja Poreč, danes pa Pokrajinskega muzeja Poreč, je povezano z delom A. Šonja. Tri desetletja je sistematično zbiral predmete, ki predstavljajo večji del današnje muzejske razstave.
V lapidariju na dvorišču muzeja so na ogled heraldični predmeti, artefakti, deli sakralnih ali posvetnih arhitekturnih predmetov in kamniti spomeniki. V pritličju palače Sinčić je lapidarij s starodavnimi kamnitimi spomeniki, reprezentativni primerki prazgodovinske zbirke. V stranskih sobah prvega nadstropja je zbirka starin, v kateri so večinoma kamniti, keramični, stekleni in kovinski predmeti, najdeni na območju Poreča.
V muzejski zbirki izstopata dva portreta (moški in ženski) in marmornat trup boginje Diane v svoji edinstveni plastični zasnovi. Portreti izvirajo iz 17. in 18. stoletja, nahajajo se v bivalnem prostoru prvega nadstropja in pripadajo članom koprske plemiške družine Carli.
Velika osrednja plošča je zgodovinska kopija Zadnje večerje Palme Mlajše, ki je prvotno na škofiji. V prvem nadstropju sta tudi dva sklopa pohištva znanih poreških plemiških družin Vergottini in Polesini.
Na salonih v prvem in drugem nadstropju so skrinje dotikov bogatih poreških družin, v slogu pa jih je mogoče zaslediti od renesanse do historizma. Na vzhodni steni salona, v drugem nadstropju, sta še dve veliki platni in genealoško drevo, ki pripada družini Carli. V drugem nadstropju so portreti članov družine Facchinetti iz 19. stoletja. V salonu so tudi poznobaročni stoli škofije, ki imajo veliko umetniško vrednost. V poznejši sobi v istem nadstropju so poznoantične in srednjeveške zbirke, kronološko pa so prikazani deli poznoantičnega (zgodnjekrščanskega) in srednjeveškega cerkvenega pohištva ter pokopališka arhitektura iz obdobja od 4. do 16. stoletja. V istem nadstropju je spominska knjižnica, nameščena v verodostojnih knjižničnih omarah iz začetka 20. stoletja. Knjižnice so bile v veliki meri zbrane z donacijami treh vidnih osebnosti, in sicer plemičev Gian Stefan Carli in Nicolo de Vergottini ter kanonika Pietra Radoicovich.
Knjige redkosti v muzejskih prostorih segajo od 16-19. stoletja. Stalna etnografska razstava iz muzejskega gradiva se nahaja v romanski hiši iz 12. stoletja na trgu Marafor.
Privatni smještaj direktno od vlasnika na www.SMJESTAJ.com.hr/trazi
Prati nas na facebooku za više članaka o Hrvatskoj. Podijeli ovaj članak klikom na gumbe desno. Hvala
Upgrade this article
Bio si na ovom mjestu? Podijeli s nama svoja iskustva ili fotografije.
Napiši svoju verziju članka. Nagrađujemo vlasnike apartmana.
